Poglejte: to je moj svet. Moja hiška na drevesu. Moja sestrica Lina. In Beni-Uhec, moj plišasti medvedek. Tam blizu sta moja mamica in ati.
Moj svet je lep, v njem se lepo počutim. Tu je moj kotiček, v katerem je prijetno, tu sem varen. Svet mojega otroštva.
Sinoči pa … ko je nehalo deževati … in sem opazoval skozi okno, kdaj se bodo oblaki umaknili … in Beni-Uhec mi je nenadoma padel z rok.
Nenadoma sem opazil! Na drugi strani naše vrtne ograje je tudi svet. In tam zunaj so ljudje. Dobro sem jih opazil …
Tam so neki drugi svetovi. Gotovo je tudi nam zunaj prijetno … Vsekakor pa je izziv! Kako neki izgledajo tista bitja onstran moje ograje? Kako neki izgleda življenje na sosednjem planetu?
Komaj čakam, da grem pogledat! »Lina, greš z mano?« O, lepo, sem vesel. To noč sploh ne moreva zaspati …
Zjutraj se odplaziva s hiše. Z nahrbtnikom in z dobrimi čevlji. Odpreva leso v ograji in stopiva ven. Svoboda! Nov svet! Že slišim glasove! Grem za njimi. Juhu, odkril sem nov svet!
Približam se mu … Ponudim roko. Pozdravim. Bitja na tem planetu pa me ne opazijo. Pravzaprav me opazijo, a me prezrejo. Brezbrižni planet? Ali samo drugačen? Rad bi poskusil živeti na tem planetu, a se ne počutim dobro … Lina, greva pogledat še drugam?
Planet, planeti, druga osončja, sosednja galaksija … Nenadoma sem povsem izgubljen. Kdo v resnici sem? Niti nisem več prepričan, da bi našel domov. Še sploh vem, kje sem doma. Ali je prav, da ponudim roko v pozdrav, ali je prav, da se nasmejim?!
Naposled … planet, ki ima ugodno gravitacijo. Planet, kjer je nasmeh pozdrav. Njegovi prebivalci so zaokroženi, a odprti. Kot da pričakujejo moj delček sestavljanke. Vrtijo se okrog skupnega cilja, a kakor elektroni okrog jedra. Kakor planeti okrog sonca. Prostor je za novo ekliptiko. Prostor zame. Čudovito! Postajam del. Postajam gradnik. Postajam člen skupnosti.
Kako lepo je biti skupaj! Kako lepo je biti zagledan v isti cilj! Kako lepo je krožiti okrog skupnega jedra. Tako čudovito je postati del kroga prijateljev. Pripadati, biti sprejet, biti ljubljen.
Nekega jutra pa na vseh naslovnicah in v vseh poročilih … Naša vesoljska agencija je zaznala asteroid, ki leti proti našemu osončju. Njegova pot je znana, a na razpolago je premalo podatkov. Morda ga bo posesala gravitacija katerega od planetov. Morda nas bo zgrešil in bo odletel v sonce. Kaj pa če trešči v nas? Kako se bo končalo? Kaj bo z nami? Kriza! Kaj naj storimo? Kaj lahko storim jaz?
Lina, naj zbeživa nazaj v svoje osončje, nazaj na svoj varni planet? Naj spet poiščeva hiško na svojem drevesu? Ali pa naj ostaneva del tega novega, kar sva odkrila in naj pomagava iskati rešitev tukaj?
